Naj se vam predstavim. Sem Jože Levka, iz sorazmerno majhnega mesteca skoraj na jugu Slovenije Ribnice. Dežele suhe robe, žlic, krošnjarjev, lončarjev, humoristov, skratka zanimivega kraja, ki je na zemljevidih kar nekaj stoletij.

V življenju sem poizkusil vse. No, skoraj vse. Kot mulec star 9 let, sem ostal brez enega najpomembnejših življenskih atributov, mame. Boril sem se skozi življenje kot sem se vedel in znal, spopadi so se vrstili iz meseca v mesec iz leta v leto.

Počasi sem se v 28 letu ustalil, si ustvaril družino z partnerko nakupila eno hčerko in sina, jih poskušala naučiti samostojnega in poštenega življenja.

V 40 letih se me je polotila bolezen hrbtenice in po operaciji ni šlo več »fizikalno delo«. Tako sem »prešaltal na ta čudesa, računalnike, za tiste čase pravo tehnološko odkritje. Step by step pa je šlo do današnjega časa, ko je včasih kar preveč naporno. Takrat se spravim na kolo ( če pa je slabo vreme pa na partnerko he he) in se »kao rekreiram«.

Jem vse kar mi ne uide ( nočem edino francoske solate in riža, ker če bi bil dober bi ga Kitajci sami pojedli), še najraje imam kralja živali. Pijem občasno, ko me prijatelji spravijo v trans od smeha. Takrat se ga znam kar dobro naliti, ampak kaj, ko sem potem še en teden ko megla zaradi mačka. Ampak dobro je le to, da je to le 3 do 4 krat na leto.

Kaj naj še povem o sebi. Večni upornik, vedno mi je bilo prepovedano najslajše, vsi sadeži ki se niso smeli utrgati sem edini imel »jajca« da sem jih snel. To počnem še danes, zato imam včasih že pregovorne motnje v komunikaciji z osladnimi, spolzkimi tipi, ki so pojedli vso pamet tega sveta. Teh ne prenesem in če bi se mi zjutraj zbudili na roki, bi si jo raje odgriznil, kot jih zbudil.

Mah dovolj je tega življenjepisa, bom tudi še v nadaljevanju izdal kakšno skrivnost, ki sedaj ni več.